Idrijska gledališka stavba velja za najstarejšo ohranjeno gledališko stavbo na ozemlju Republike Slovenije in je tesno povezana z razvojem idrijskega rudnika živega srebra.
Rudarji so vse do leta 1912 bili delno plačani tudi v naturalijah, zato so leta leta 1764 v Idriji zgradili večnadstropno stavbo, rudniško žitno in živilsko skladišče – magazin. Po nekaterih pričevanjih so iz materiala, ki je ostal pri gradnji magazina in s prostovoljnimi prispevki uslužbencev rudnika, zgradili gledališče v slogu poznega baroka.
Gledališka stavba je nastala v obdobju največjega razcveta rudnika, zgrajena je bila v središču naselbine, v bližini približno sočasno zgrajenih novih stavb župnijske cerkve, rudniškega živilskega skladišča, šole, lekarne in stavbe z osrednjim vhodom v rudnik. Gledališče je torej nastalo v sklopu dokaj ambiciozno zastavljene načrtne urbanizacije naselbine in kaže na način življenja v njej v obdobju poznega baroka. Notranjost zgradbe je bila lesena, v gledališču pa je bilo 17 lož. Dvorana je lahko sprejela do 300 obiskovalcev.
Sprva je bila gledališka dejavnost omejena na tri predstave letno, ki so bile uprizarjane na cesarjev rojstni dan, na predvečer praznika zaščitnika idrijskih rudarjev sv. Ahaca (22. junija) in na predvečer praznika zaščitnice rudarjev sv. Barbare (4. decembra). Prva uprizoritev v slovenskem jeziku je bila igra »Tat v mlinu« ali »Slovenec in Nemec« okoli leta 1850. V letih 1853 in 1856 sta bili na sporedu obe znameniti Linhartovi veseloigri »Županova Micka« in »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«.
Po drugi svetovni vojni je v tej zgradbi začel delovati idrijski kino, ki deluje še danes. Od leta 2001 je objekt spomenik državnega pomena.
