ZAVESA

Megla lega na pločnike.

Prazni ljudje se sprehajajo po ulici.

Vsi mirni, vsi tihi, a vsi vedo:

Svet se UTAPLJA.

 

PRAVICA v belih gradovih,

RESNICA v ruševinah.

 

UMIRAJO podjetja – umirajo LJUDJE.

Korupcija. Laži. Prevare. UTVARE.

 

Odgrinja se ZAVESA na obzorju.

 

Nova politika – EGOIZEM.

Rusija : Ukrajina = KRI.

Izginuli avion, ki se ne vrne.

Morda je bolje.

 

ZAVESA se odgrne,

za njo pa NIČ.

 

Miha Feher

(Po vzoru pesmi KONS: Z Srečka Kosovela)

 

 

Bili smo v Vrbi

V ponedeljek, 10. 2. 2014, sem se z učiteljicama in sošolci z avtobusom odpravila v Vrbo. Tam se je rodil naš največji pesnik France Prešeren.

France Prešern se je rodil 3. decembra leta 1800, umrl pa je 8. februarja leta 1849 v Kranju. To sem izvedela, ko smo si z vodičko Matejo ogledali bronasti kip našega največjega pesnika. Po ogledu smo se sprehodili do velike lipe, ki raste sredi vasi. Ta lipa je bila nekaj posebnega, saj okoli nje še danes stoji šestnajst velikih oglatih kamnov. To pa niso običajni kamni, pač pa stoli bogatih kmetov. Pod lipo so se namreč zbirali, ko so razpravljali o čem pomembnem, na primer volili župana.

Če prideš v Vrbo, si moraš seveda ogledati tudi Prešernovo rojstno hišo. Tudi mi smo si jo. Prešernova družina je bila precej premožna, zato je hiša lep primer stare bogate kmečke hiše. Hiša je imela črno kuhinjo, hišo (to je osrednji prostor), kamro, klet, špajzo … V hiši je veliko lepo ohranjenih predmetov, na primer denar, pribor, zibelka, v kateri se je po vsej verjetnosti rodil tudi Prešeren, in še kaj.

V Prešernovi družini je bilo osem otrok. Mati je Prešerna kot najstarejšega sina že pri sedmih letih poslala od doma, da bi se izšolal. V osnovni šoli v Ribnici je bil vpisan v zlato knjigo. Po srednji šoli je odšel na Dunaj, da bi postal duhovnik, a je ta študij kmalu opustil in se prepisal na pravo. S tem si je prislužil naziv doktor prava in kasneje postal odvetnik.

A tako kot vsi ljudje, je tudi Prešeren imel v življenju nekaj težav. Njegova največja težava je bila ljubezen, ki pa je bila po drugi strani tudi njegov največji navdih za pisanje pesmi.

Veliko sem se naučila in prav gotovo bom Vrbo obiskala še kdaj.

Staša Kolar, 6. a

  

 

 Petra Grbič, 8. b

 

Za navdih je včasih potreben le trenutek.

Ermin Đutović, 8. b

  

LJUBEZENSKI ROKENROL

V obdobju,

ko naj bi nam bila najpomembnejša šola,

je moja glava polna ljubezenskega rokenrola.

 

V moji glavi

je prostor le še za njega,

fanta po imenu Grega.

 

A zadnje čase veliko premišljujem,

če je on res pravi,

a me vedno nekaj udari po glavi, češ:

»Seveda tepka, on je pravi.«

 

Vendar vsakič, ko ga vidim na šolskem igrišču,

na domačem dvorišču ali na parkirišču,

vidim le njegove sinje modre oči,

iz katerih sreča kipi.

 

A nažalost je ta sreča Ana,

Ana iz osmega C,

katere lasje so kot gnila banana,

a on ima oči le za te, njene lase.

Karolina Gumilar, 7. b

 

URŠKA 21. STOLETJA

Moja soseda je Urška zelena,

je prav tista od povodnega moža žena.

Kuha, lika, obeša perilo

in zraven bere še berilo.

Ja, ta Urška je res multipraktik.

Povodni mož kadi cigaro,

Urška pa jezna reče,

naj že pospravi to omaro.

V omari prah se že nabira,

Urška pa svojega moža še naprej nadira.

Andraž Hočevar Duša, 8. a

 

DECEMBRSKA PESEM

Ko pride december,
se vsa poljana pobeli
in toplota v zrak izpuhti.

To se zgodi, ko pride december
in ko pridejo angelčki.

Kepe začnejo leteti,
v hišah sveče goreti,
in ptički nehajo žvrgoleti.

A kmalu zatem,
se snegec stopi
in pomlad v naše kraje pridrvi.

Hana Veber Marton, 6. A

 

 

 

David Jovič, 5. a

JEZA Ne maram, ne maram več teh stvari! Vsi me hecajo, kako govorim! Zakaj, zakaj me hecajo, vejo, da imam težave. Kaj naj zdaj naredim, vsi me hecajo, kako govorim.

POZABIM Ko pozabim –             podpis. Ko ne ošilim barvic –            zopet podpis. Ko se zibam –               vedno. Aaaaa! Vedno nekaj naredim.           Vedno nekaj naredim

BREZ NASLOVA Ko pridem na igrišče … … se derejo: “Pa ne rab’mo te!!” Ko igram sam … … pridejo in rečejo: “Dej nam žogo!!” nas je že več. Ko dobim gol … … se derejo: “- – – !!” Vedno se derejo.

 

Zakaj bi morale vse stvari samo rasti, če se lahko tudi pomanjšajo?

 Eva in Lea Mitić Hršak, 6. b

Pomanjševalni stroj

Ko vžge se Pomanjševalni stroj,

hitro si obleci kroj,

če ne, palček bo postal krastaček,

vrv bo postala nit in

mit enooki kit.

Vse bo manjše in krajše.

Luža bo kapljica, kosilo – malica,

zvezek – beležka, Neža bo Nežka.

In jaz bom sončece,

ki objelo bo mamino srčece.

 

Matic Grdadolnik, 6. b

Ko se stvari pomanjšajo

ko se drevo pomanjša

postane – grm

ko se skala pomanjša

postane – kamenček

ko se kruh pomanjša

postane – drobtinica

ko se hiša pomanjša

postane – opeka

ko se sonce pomanjša

nastane – noč

ko se velikan pomanjša

postane – človek

in prebere to pesmico

 

 

Ko se resničnost sreča s fantazijo ali preteklostjo, nastane risbica Dina Midžana iz 1. a.

 

 

 

Za začetek objavljamo risbo Gaje iz 7. a razreda.