Slovenski mladinski pisatelj Josip Vandot, deseti od dvanajstih otrok očeta progovnega delavca, kasneje železničarskeg postajnega načelnika in mame rojene Robič, se je rodil na današnji dan, 15. januarja 1884 v Kranjski Gori, v takratni Borovški vasi, v hiši po domače pri Turnu, dananšnja ulica Podbreg 27.  Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, gimnazijo pa v Novem Mestu. V tistih časih je bilo šolanje zelo drago, Vandotovi niso mogli Josipu financirati študija medicine, ki si ga je tako zelo želel, zato je moral stopiti v železničarsko službo. Služboval je v različnih od doma precej oddaljenih krajih. Narava dela in politične razmere so ga silile, da se je nenehno selil: sprva je služboval v Šentvidu nad Glino pri Celovcu, a se je zaradi narodnostnega zapostavljanja vrnil v Kranjsko Goro in se ukvarjal s pastirstvom in kmetijstvom. Kasneje se je vrnil v železničarsko službo in kot uradnik delal v različnih krajih: na južni železnici v Litiji, Postojni, Trstu, nato v Gradcu, Sisku, Slatini, Radencih, Pragerskem. Zaradi zdravstvenih težav se je upokojil že pri 39 letih in se povsem posvetil pisateljevanju. Živel je v Ljubljani, po petih letih se je preselil v Slovensko Bistrico, čez eno leto se je preselil v Maribor, kjer so ga v času nemške okupacije, junija 1941 Nemci aretirali, zaprli, vzeli vse njegovo imetje, okoli tri tisoč knjig iz njegove obsežne knjižnice pa skupaj z rokopisi in zapiski za 4. del povesti o Kekcu zažgali, njega z ženo in hčerko izselili najprej v Slavonsko Požego, nato v Brčko, nazadnje pa v Turbe pri Travniku od koder se je s svojo družino umaknil v Slavosnki Brod. Ob bombardiranju tega pomembnega želežniškega križišča so se preselil v Trnjansko Kuto, kjer ga je ob bombardiranju kraja v starosti 60 let, 11, julija 1944 dohitela smrt, žena in hčerka pa sta bili huje ranjeni. Po koncu II. svetovne vojne so njegovi posmrtni ostanki prenešeni na ljubljanske Žale.

Josip Vandot je začel pesnikovati v gimnaziji in pri sedemnajstih letih tudi že objavljal. Celotno njegovo delo, ves opus obsega kakih 250 črtic in povesti ter čez 200 pesmi, ki pa bodisi še niso bile objavljene bodisi so raztresene v različnih takratnih osrednjih slovenskih mesečnih ali tedenskih časnikih in revijah. Z izjemo daljšega pripovednega besedila za odrasle Begunci (1919), je Josip Vandot pisal izključno za mladino in otroke. V svojih številnih delih: Prerok Muzelj, Kocljevo maščevanje in v pripovedkah o Kekcu je v povestih prizorišče dogajanj gorenjski visokogorski svet, s čimer nam nakazuje, kako močno ga je ves čas pogrešal.

Najpomembnejše in tudi najbolj znane povesti Josipa Vandota so povesti o igrivem in pogumnem pastirčku Kekcu: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. Povesti o Kekcu so bile prevedene v številne tuje jezike in prirejene za številne gledališke in lutkovne uprizoritve. Po zgodbah Josipa Vandota so bili posneti trije mladinski filmi v režiji Jožeta Galeta: Kekec (prvi slovenski celovečerni film, ki je dobil mednarodno nagrado, Zlatega leva, v kategoriji otroških filmov na Beneškem filmskem festivalu leta 1951), Srečno, Kekec! in Kekčeve ukane. Filme o Kekcu je odkupilo več kot 30 držav.

Fotografija: iz kadra Srečno Kekec! (Viba film, 1963)

(Skupno 34 obiskov, današnjih obiskov 1)