so območja, ki imajo tla vsaj del časa namočena z navadno vodo ali s slano vodo, so na zemeljskem površju ali pod površjem – podzemna mokrišča. “Človek je v zadnjih 300 letih uničil več kot 87% mokrišč po svetu. Z izgubo mokrišč izgubljamo biotsko raznovrstnost in funkcije, ki jih mokrišča opravljajo. Ne le, da predstavljajo habitat številnim rastlinskim in živalskim vrstam, delujejo tudi kot zbiralniki pitne vode in igrajo pomembno vlogo pri obvladovanju podnebnih sprememb.” Najdaljše podzemno mokrišče v Evropi so Škocjanske jame, ki so že od leta 1986 vpisane na UNESCO-ov seznam svetovne dediščine, od leta 1999 pa so vpisane še v seznam svetovno pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije. To je prva svetovna medvladna pogodba o ohranjanju in trajnostni rabi naravnih dobrin, ki je bila podpisana na današnji dan, 2. februarja, 1971 v mestu Ramsar v Iranu. Namen konvencije je ohranjanje in varovanje mokrišč na nacionalni ravni z mednarodnim sodelovanjem, saj so mokrišča med pomembnejšimi in istočasno med najbolj ogroženimi ekosistemi v okolju.

Mokrišča so po večini naravna, ustvarila so se sama, poznamo raznotera kopenska mokrišča: podtalnice, barja, ribniki, jezera, potoki, zatoki, reke, veletoki, poplavne ravnice, podzemna mokrišča, močvirja in presihajoča jezera (tako je Cerkniško jezero, ki je vpisano v Ramskarsko konvencijo mokrišč januraja 2003) ter obalna mokrišča: močvirja s slano vodo, rečna ustja, mangrove, lagune in celo koralne grebene. Mokrišča so ustvarili tudi ljudje z namenom izkoriščanja narave, imenujemo jih antropogena mokrišča: ribniki, riževa polja in soline (soline v Sočevljah so prvo slovensko mokrišče, ki je bilo vpisano v Ramskarsko konvencijo že leta 1993) za pridobivanje soli, v kraškem svetu, kjer je zelo malo površinske vode, pa so si ljudje ustvarjali kali ali lokve. Na slovenski obali pa imamo mlad antropogeni zatok, naravni rezervat – Škocijanski zatok.

Slovenija je zelo bogata z mokrišči, prepoznanih je 3500 mokrišč. Vsako mokrišče je pomemno, četudi le vodna luža sredi gozda, ki se zadržuje dlje časa, da se lahko odvije ves razmnožitveni cikel.

Mokrišča v naravi delujejo kot zadrževalniki vode. Strokovnjaki pripisujejo mokriščem veliko pomembnost tudi za ljudi: ob velikih padavinah delujejo kot zadrževalniki velike količine vode za dalj časa in voda s tega območja počasi, kontrolirano odteka v nižje ležeča vodotoke, tako preprečuje, da bi nastajale velike poplave, zadržuje se tudi višji nivo podtalne vode, ki preprečujejo suše. Mokrišča so kot ledvica narave; voda, ki preko mokrišč odteka v podtalnico, se v mokriščih prečisti.

Mokrišča so prvenstveno življenjski prostori za živali in rastline, ki so odvisna od njih, pomembna so za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Letošnja tema Združenih narodov ob svetovnem dnevu mokrišč je „Mokrišča in pitna voda“ osvetljuje mokrišča kot vir pitne vode in spodbuja ukrepe za obnovo sladkovodnih mokrišč, ohranjanje in preprečevanje izgube le-teh. Kampanja poudarja prispevek mokrišč k količini in kakovosti pitne vode na našem planetu. Voda in mokrišča so povezana v neločljivo sožitje, ki je ključnega pomena za življenje, naše počutje in zdravje našega planeta.

Foto: vir

(Skupno 205 obiskov, današnjih obiskov 1)